Nenavadne navadnosti

Letos se bo že četrtič odvijal Japonski tabor v mestu Mako na Madžarskem. Ta tabor je idealna priložnost za vse japano- in predvsem japonščinafile, da se za teden dni potopijo v svet hiragane, katakane, kanjijev ter predavanj o japonski kulturi. V prostem času pa je zagotovljena tudi zabava s somišljeniki.

Kdaj in kje: 9. do 17. avgust, Mako, Madžarska (prevoz iz Ljubljane organiziran)
Cena: €200
Rok prijave: 15. maj. Mesto si zagotovite s pologom €120, ki ga v primeru odpovedi  ne dobite nazaj, saj z njim plačamo rezervacijo vaše sobe. Lahko pa prijavnino prenesete na drugo osebo. Preostalih €80 plačate na taboru.

Cena vključuje: Zajtrk, kosilo, večerjo, prenočišče, 8 ur japonskega jezika in kulture na dan,
izlet ali dva, zabavo, dobro družbo. Prevoz v ceno ni vključen.

Potovali bomo z vlakom do Budimpešte, kjer se bomo priključili glavni skupini ter skupaj odpotovali v Mako (blizu mesta Szeged na jugu Madžarske).

Možen je tudi odhod ali vrnitev dan prej, kar lahko izkoristimo za ogled Budimpešte (dodatek €2 na osebo).

Minimalna starost udeležencev je 16 let! Nepolnoletni udeleženci potrebujejo potrdilo staršev, ki jasno pravi, da se strinjajo, da se udeležijo tabora ter vseh vključenih aktivnosti na lastno odgovornost.

Močno priporočeno znanje angleščine in/ali madžarščine (organiziranega prevajanja v slovenščino ne bo)

Tabor organizira jezikovna šola Chipuro iz Budimpešte.

Za nadaljne informacije in prijave lahko kontaktirate Benjamina
email: benjamin@kijanca.org
telefon: 031-577-636

Utrinki lanskega leta:

SE VIDIMO!

Bilo je lepo v angleščini, je pa čas, da začnemo malo bildati tudi mišice domačih jezikov! Slovenščina in prekmurščina torej :D

We’re switching to Slovenian but that doesn’t mean there’s NEVER EVER going to be any English material on here. Just not so often ;)

Ok, zaj man pa pomale rejsan pun kufer sega. Saj razmen, ka če maš za seminarsko temo “družbeni spol”, ka boš mogo tak ali nači povedate kaj o stereotipaj pa takših zadevaj, pa mogoče celo kaj malo po svoje zinterpretejrate, tak ka de malo bole zanimivo. Ali takši bikov feces kak smo gnes mogle poslušati na feminizmi 102, pardon, seminare slovenščina 3, toga pa še svejt nej vido (od prejšnjoga kedna, kda se je to se skuper začalo).

Prejšnji keden smo poslüjšale, kak smo za sega boga v jeziki krijve moške. Jezik je seksističen zato, ka so ga moški meli prejk baje. Ka ne omenjan takših lepot, kak na primer budalaštino o ton, zakoj je keri onej keroga spola. Po teoriji gospodičen, ka so mele to seminarsko, je npr. “ladja” ženskoga spola zato, ka so tradicjonalno ladje meli v lasti moške. In to vala tak naprej nasplošno za stvari ženskoga spola. Tüj za državeje baje zato tak, ker so jih pač mele prejk moške. TistA Slovenija, Anglija, Italija, Madžarska, Amerika … In zato prej ka se pravi tüj, ka je država kak mate. Ja. Samo te se je pa pre Nemčije malo zblodilo, ker oni pač ne pravijo svoji državi mama ampak foter (Vaterland). Torej po analogiji prle omenjenoga lastništva te lejko sklepamo, ka so v Nemčiji že od nekda glavne ženske. Samo neeeej. Nemčija je pa prej Foterland zato, ka ŠE BOLE povdarjajo moškost pa ne ven ka, se prave zato, ka so še vekše seksiste pa nevenka. YAOYAOYAO!

No, kakkole že, gnes je bilo pa zanimivo.  Saj je bilo se malo zgrešeno ama najboukše del je pa bil, kda je ženska tolmačila moške oglase, pa razlagala, ka so oni ščeli z določeno stvarjo povedati.

Predlagan, ka uvedemo 11. zapoved, ka se naj glasi neka v stili: “Ne brode ka moške brode ker boš ZIHER narobe zbrodila!”

Neven zakoj neštrne ženske majo takšo potrejbo po ton, ka analizejrajo pa brodijo pa nevenkašese o ton, ka nekše moške pravi/piše. Neven, če san že da doživo, ka bi rejsan trufile. Samo nekše globše pomene iščete, štete med vrsticami in na konce zbrodite nekšo verzijo, štere tip keroga analizejrate nebi fküpznasenjo v 10 lejtaj.

No pa idemo poglednot zakoj bi to tak znalo bite.

Jama. Ogenj. V okoliške goščave küp žensk, ka nabejra jagode, okoli ognja se pa plodijo deca, ka jih tuj pazijo ženske. Majo časa kelko ščejo, nikšoga nevenkak mentalno zahtevnoga dela, pa pač tračkajo. To ka se jin ne vijde, ka njüov dragi nej prneso nikšoga mamuta domov že 2 kedna znajo zamotati tak ka 3 frtale vre gučijo kak je sunce božno pozijme. Iz toga pa te njüove sotrpinke preštejo, ka so rejsan nesrečne s svojin možekon. Te pa pridejo možeki domov, palik brez mamuta. Večer pred spanjon zača žena nekak možeka spitavati, če je kaj naroube. On povej, ka je nej mamuta nikšoga najšo, ona pa iz toga izpela, ka je več nema rad. Kda njemi tan zača mrnjavite, ka je prasec pa kak si lejko to dovole, jo on samo z blejdin gleda pa njemi je nej nika jasno, ka bouge je te takšoga pravo. Drugi den ona njegov stavek ponovi svojin kolegican in se se strinjajo, ka je on rejsan prasec, ka si je itaq ne zaslüjže.
Mož je tejčas pa na love. S kolegi so čista tiu in čakajo. Kunčno so najšli bar enoga mamuta, ka zgleda, ka se malo zgüjbo, in čakajo na primeren moment, ka ga bujejo. Si so tiu. No, grata jin, bujejo ga, si na kratko čestitajo in odidejo proti dome s cejlime pake mesa. Na poute debatejrajo, kak je fajn letejla Đoužijova sulica pa kak je Vlado fajn cigel vrgo mamuti v glavo. Enostavno in simple. In vglavnon DIREKTNO.

Point zgodbe? Moški ne gučimo med vrsticami. Moški ne pišemo med vrsticame. Oz. ka se popraven. Velka večina moškeh ne guči/piše med vrsticami. Zakoj? Ker je tou totalno kontra z našin načinon guča. Tuj gnesden. Znanstveno je dokazano, ka moške v povprečji guč na kakšon MSNji zaključimo 2x tak hitro kak ženske. Že pregovorno ženske več gučite. Ali ka, če nikdar nej to, ka bi mi naj razmile. Tak ka mamo 2 problema.

1)  Ženske gučite neka X in ščete povedati Y, samo mi še itaq razmimo samo X, ker pač neje v naši naravi, ka bi probali razmiti Y, če nan nešče guči X.

2) Moški gučimo neka X in ščemo povedati neka X, ker pa ženske nejste navajene enostavno razmiti povejdanoga ampak rajše iščete globlje pomene, iz toga X izpelate nekši Z, keri je po možnoste totalno kontra ali pa bar 90 stopinj mimo toga, ka je tip ščel prafte.

Ka napišen ednouk tak, ka de ja jasno ka ščen prafte:

ŽENSKE NETE NIKDAR RAZMILE, KA MOŠKI ŠČEMO PRAFTI, DOKLER TE POVEDANO ANALIZERALE.

Predstavlajte si tak. Moški smo kak binarni sistem. Če povemo 1 mislimo 1, če povemo 0 mislimo 0. Nega tü faz kak fejst mislimo 1 ale pa 0. Nega tü nekšeh zmejsnih vrejdnosti. 1 in 0. Če poven ja, to pomeni, ka mislen ja, oz. če lažen ne. Simpl!

Ženske ste kak 256tiški sistem. Nej samo, ka je trbej skoro doktorat, ka lejko človik vsaj zadovoljivo skapera ka dejansko povete, med vsen ka povete se skriva še vsaj 255 drugih opcij. Torej če povete ja, to lejko pomeni še mogoče, itaq, ja, ne, mrbit, perhaps, maybe, villeicht, sicher, ziher, njet, da, če boš priden, če neboš priden, če de lunin mrk, če nede lunin mrk, če de vütro šol dež, če de Dani napovedo dober veter za ladje na svojih zvezdah …

En dober pregovor prave, ka za uspešno sobivanje morete ženske moške mete fejst rade pa malo razmite, moški pa ženske meti fejst radi pa nanč nej probate razmite.

Boukše se prafti ne da. Ve morete razmite, ka vas mi nikdar nemo razmile, takak bi si ve to želele, in ka če neka ka povejmo lejko ma 2 pomena in je en od tej dveh takše, ka bi vas spravo v slabo volo, te ZIHER nejsmo toga mislile. Mogoče nejsmo komunikacijsko lvl 20 woman, takak ve, je pa naš Wisdom in Intelligence še itaq bar 12 (kar pomeni, ka smo nej budale). In da de to končno jasno, te de sen lepše na ton svejti.

Slovenci smo čuden narod. Zatirani skozi vso zgodovino, kar je verjetno prineslo že pregovorno lastnost, da nam je vseeno za našo kvaliteto življenja, če le gre sosedu se slabše. Prav tako je verjetno prav to vplivalo tudi na ksenofobijo, trdno zakoličeno religijo, popolno nesposobnost logičnega utemeljevanja argumentov ter absolutni jezikovni purizem. Same lepe lastnosti “zavednega Janeza Kovača”. Sicer bi lahko na vsako od teh tem napisal skorajda doktorsko dizertacijo, ker pa sem lenoba na kubik, se bom malček razpisal le o zadnji temi, jezikovnem purizmu, kot ga dojemam na naši prelestni Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Prevajanje je ena čudna stvar. Stavek lahko obrneš na milijone različnih načinov, lahko se igraš z besedami, lahko uporabljaš arhaizme (kjer je to primerno seveda) in kakršnekoli druge strukture, vendar le dokler se držiš zlatega pravila.
Ne uporabljaj hrvatizmov
in
Ne uporabljaj nemških struktur
Ti dve zlati pravili, ki bi ju lahko že ob vpisu na študij prevajanja, oziroma po novem medjezikovnega posredovanja, lepo natisnjeni z zlatimi črkami razdelili vsem brucom, ostaneta vodilo skozi ves čas študija. Večina profesorjev se ju drži kot pijanec plota. Vsaj enega, če že ne obeh. In rezultati? Če karkoli lahko povemo z glagolom, naj je tako. Uporaba samostalnikov namesto glagolske oblike je velika napaka, ker “ne zveni slovensko”. Bog ne daj, da se kaka fraza prevede dobesedno, ker če obstaja le kanček možnosti, da v slovenščini ta fraza ni širše uporabljana, bo obsojena na prečrtanje in večne muke v peklu. Ampak recimo, da je to še znosna zadeva. Večja zabava se začne s hrvatizmi in srbizmi (srbo-hrvatizmi?). Medtem ko pri strukturah prevladujejo nemcizmi in v manjši meri anglizmi, so posamezne besede izpostavljene hujšemu čistunstvu kot hrvaščina po razpadu juge. Po novem je “otvoritev” na spisku za odstrel, skupaj z “izmed” in podobnimi zadevami, za katere povprečnemu Janezu ne pade na kraj pameti, da mogoče niso lepe slovenske besede. Kar pa naši predragi lektorji pozabljajo je, da če je vsaka beseda, ki samo diši po homofonu v tujem jeziku prepovedana, potem slovenščina ostane takorekoč brez svojega besedišča. Poglejmo osnove. “Da/Ja” in “Ne”. Po taki !Retardirani logiki prva izhaja iz takorekoč kateregakoli drugega slovanskega jezika, druga iz nemščine, tretja pa je prav tako panslovanska. Poglejmo pozdrave. Dober dan : Dobar dan. Hrvatizem!!! Zdravo : Zdravo. Spet. Globalizacija ljudje! Ne pravim, da bi morali po sili uporabljati tujke. Težim le k temu, da se neha oteževati pisanje z neprestanim bitjem platu zvona ob vsaki besedi, za katero lektor pozna sozvočnico v katerem tujem jeziku. Temu se že lepo neknjižno reče TEŽENJE!! Oteževanje že tako težkega dela s teženjem, da ljudje naj bolj težijo k težnji po uporabi lepe, čiste in pristne slovenščine, katere zadnji govorec je umrl nikoli, ker je slovenščina umetni jezik, ki ga ne govori prav nihče. Če že hočemo imeti lep knjižni jezik, pa ga ne zadržujmo v preteklosti. Če bi bil to cilj praprapradedkov slovenščine, bi za inteligenco še zdaj vsi pisali kot oni in se pritoževali nad krščenim Matičkom, tristotimi kosmatinci in brcajočimi kokljami - v nemščini.